Dišeče recepturice – za najfinejše urice

Osem let koledarjev, nešteto zgodb in ena dišeča kuhinja

Ko sem začela razmišljati o novem koledarju za leto 2026, sem si želela nekaj, kar bi bilo res moje.
Nekaj, kar bi povezalo vse tisto, kar me resnično veseli – risanje, barve in kuhanje.
Tako so se med papir in čopič počasi prikradle živali. Ena za drugo, vsaka s svojim značajem, z dišavami, moko in kančkom humorja.

Nastajale so med vonjem po sveže pečenem kruhu in ob otroškem smehu iz kuhinje.
Ilustracije sem želela narediti mehke, tople – kot spomin na domačo mizo, kjer se vedno nekaj dogaja: malo packanja, malo pogovorov, veliko topline.

Vsaka risba me je spomnila, da ustvarjanje ni cilj, ampak prostor – tisti vmesni, v katerem se zgodi največ lepih stvari.

Osem let kasneje …

Prvi koledar sem naredila leta 2019.
Ta, ki nastaja zdaj, je že osmi po vrsti.
In če bi kdo lahko videl v mojo glavo med ustvarjanjem … no, verjetno bi si mislil, da sem malo čuknuta. Ampak v resnici je to eden najbolj zabavnih procesov, kar jih poznam. To da si čuknut valda haha.
Vsako leto znova je to mali ustvarjalni maraton — iskanje teme, ki se ne ponavlja, a je še vedno moja.
Brainstormanje za nov koledar je nekaj med umetniško meditacijo in blago ustvarjalno krizo.
A ravno v tem je ves čar – ko iz zmede počasi začne nastajati nekaj, kar diha, kar ima svojo zgodbo in vonj.

Koledar kot osebni “escape room”

Vsi moji koledarji so osebni projekti.
Nihče jih ne naroči, nihče jih ne zahteva. Ampak jaz jih moram narediti.
To je moj mali escape room – prostor, kjer sem popolnoma svobodna in hkrati svoj največji sodnik.

Tu ni naročnikov, samo jaz, čopiči, papir in disciplina.
Postavljam si roke in omejitve, iščem popolno ravnotežje med umetnostjo in uporabnostjo.
To ni le delo, ampak tudi vaja iz potrpežljivosti, humorja in vztrajnosti.

In ja, kupec na koncu vidi le končni izdelek.
Mogoče pomisli: “Lep koledar.”
Mogoče celo: “Uh, malo drag.”
Ampak če poznaš zgodbo, če razumeš, koliko misli, dvomov in kave je bilo vmes – vidiš več kot le izdelek na polici, ampak tudi čuknutega človeka, ki rabi izločiti odvečno energijo v nekaj, nekaj.
In če zelo dobro pogeldaš, vidiš človeka, ki poskuša sam sebi povedati nekaj svojega.
Svet to potem sprejme ali pa ne – in to je čisto v redu.

Lepota v procesu

Ustvarjati tak projekt leto za letom je včasih naporno, pogosto nepredvidljivo, a vedno znova čarobno.
Ni lepšega, kot delati z lepimi stvarmi, biti obdan z domišljijo, barvami in ljudmi, ki verjamejo v to, kar počneš. In da jim še kar nisi dosadan. No, sej, iskreno, verjetno marsikomu tudi si hahaha.
Ampak, to, da grem lahko komu na živce, je privilegij, ki ga ne jemljem za samoumevnega.

Zato, ko boste letos v roke prijeli novi Zoki.art koledar, vedite, da ne držite le kosa papirja, ampak majhen kos zgodbe – z vsemi 12 poglavji, kančkom norosti in veliko srca. 💛

Naslednjič …

V naslednjem zapisu bom razkrila nekaj več o samem koledarju — o živalih, dišečih recepturicah in zakulisju njihovega nastajanja.
Morda boste med njimi začutili tudi kakšen svoj vonj po domu. Do takrat pa … naj v vaši kuhinji zadiši po nečem finem.
In naj bo življenje malo packasto, ampak vedno srčno.