Kje sem marca iskala navdih?

Happy Holi

Indija je napadla vse moje čute – oči so poplesavale med vzorci, ušesa so lovila glasove tržnic, nos se je utapljal v vonjavah začimb, dotik je objemal svilo in kamen, možgan pa… možgan je ponorel od sreče ob vsem tem zlatu, ornamentih in bleščanju stanik med sanjami in resničnostjo.

Kaos, ki ima najboljšo strukturo ever? To je moj doma. Goa diši po morju in kokosu, Agra odmeva v zgodbicah iz marmorja, Pushkar mi meče barve v oči, Varnasi me pelje v druge dimenzije, jaz pa doma panično mešam barve, da ujamem vsaj delček teh občutji.

Ali rišem Indijo? Ali Indija riše mene? Kdo bi vedel…

Holi – ko barve letijo, ego pa izgine

V marcu sem zalutala v Indijo, med drugim tudi v Pushkar. Malo zaradi poklicne deformacije, ker pač žive barve in te scene mi delajo totalen hype, malo pa zaradi moje male Zokice, ki se rada obmetava z barvami in se požvižga na ukalupljenje ideje odraslih, ki ji govorijo “popackala boš obleko”, ”sedi z nogami naravnost”, ”ne jej z rokami” (wtf?!? – tele reees ne štekam ), “ne mešaj teh barv skupaj” in ”mandarine razkužuj s sodo bikarbono”. No in sem šla, na praznik Holi! In svet je kar naenkrat lepši. Nasmejani ljudje, objemanje od jutra do sutra, bobni in psy trance. Pa še vsak ti zaželi “Happy Holi!” – ker je pač lep dan in prihaja pomlad.

Kaj sploh je Holi?

Holi je praznik barv, ljubezni in zmage dobrega nad zlim. Indijci ga praznujejo ob prihodu pomladi – in to na način, ki bi ga moral enkrat v življenju doživeti vsak. Po ulicah se pleše, po zraku letijo živahni pigmenti, vsi so en veliki barvni kaos. Tudi jaz. Tudi ti, če bi bil tam.