Katja me je našla preko Petrinih knjig. Všeč so ji bile. Že dalj časa je v njej zorela želja, da bi tudi sama izdala knjigo. Zelo posebno knjigo. Katja ima za sabo izredno težko izkušnjo. Izgubila je otroka. Alja bi ji bilo ime. Za celo družino je bila to huda preizkušnja. Če se postavim v vlogo mame, sigurno najtežja. Ena od težav s katero se je Katja takrat soočala, je bila, kako se s tem kosati v odnosu do starejše hčere, ki se je sestrice zelo veselila. Kako otroku osmisliti, kaj se je zgodilo. Takrat je ugotovila, da literature na to temo, ni bilo prav veliko. Prav to je bil razlog, da svojo zgodbo podeli in jo v obliki slikanice ponudi kot pomoč staršem in otrokom, ki gredo skozi podobne preizkušnje.
Že, ko mi je Katja prvič poslala besedilo v branje, mi je cel čas dvigovalo kocine po konci. Tako težka tema, pa tako lepo jo je spravila v blagodejne besede. Takoj sem ji pisala, da bi si izredno želela ilustrirati njeno zgodbo in da bom vesela, če bom lahko prispevala k njenemu namenu.
In sva se našli. Res izredno prijetno sodelovane sva imeli! Katja je tudi sicer izredno topla in čutna oseba. Ilustracije, ki sva jih ustvarili skupaj so se iz mene kar izlile. Nič kaj dosti premišljanja ni bilo potrebenega. Kot, da je čakalo tam, že od prej. Namenjeno njeni knjgi.
Vsebine sem se lotila tako, da sem zgodbo, ki je tragična, zavila v čim bolj pisane in vesele barve. Na ta način sem hotela poudariti, da izhajamo iz otrokovega doživljanja tega tragičnega dogodka in da mu s pravim ravnanjem lahko ta pisan svet vsekakor ohranimo pisan.
Izjemen dodatek katjini knjigi je po mojem mnenju tudi spremni tekst psihologinje, ki je namnjen staršem in napotki, kako se lotiti problematike v različnih starostnih obdbjih otrok.
Hvala Katja za priložnost in za zaupanje.
