Poletje ima svoj ritem
Svetloba je mehkejša, zrak diši po sončni kremi, marelicah in dolgih večerih. Navdih ni nikoli daleč – dovolj je jutranje sonce, ki pronica skozi rolete, čmrlj na PST-ju ali vonj po perutničkah, ki jih je sosed ravno fliknil na žar. 😛
Poleti se moja umetniška paleta spremeni. Barve postanejo drznejše, poteze bolj sproščene, občutki mehkejši. To je moj čas – prinaša občutek lahkotnosti, neskončnih možnosti in sanj.
Z zaključkom šolskega leta se začne bolj umirjen ustvarjalni ritem. Ljubljane je manj,… ostane prazna. Udobna. Mirna. (Ja pač delam se, da turistov ni….to je moj tekst, ok!!). Telefon končno malo miruje (vsaj v teoriji) in jaz imam prostor za barve. Svetloba pride zgodaj in ostane dolgo.
Verjamem, da letne čase doživljamo skozi filtre otroštva – tiste stare, dobre občutke brezskrbnosti, lubenic, kresničk, gumitvista in dolgih dni brez načrtov. In ravno to mi vsako leto znova sproži ustvarjalni val.
Barvna paleta poletja
Poleti me vleče k nasičenim, živim barvam: roza, rdeči, oranžni, rumeni. Včasih tudi v temno modro – za morje in nebo. Nevtralne tone uporabljam redkeje, še redkeje zemeljske. Vse mora biti bolj polno, bolj jasno. Manj akvarelno, bolj konkretno.
Navdih v okolju
Poleti je svet moj moodboard. Sence oljk so skoraj grafične, bougainvillea pleše čez zid. V dalmatinski vasi me bolj kot razgled ujame detajl – odrgnjena vrata, mini limonovec, sušeno perilo. In potem pride vonj. Vonj, ki mi pove več kot podoba.
Vonj je pogosto tisti, ki najprej zarise barvo – borovci, sol na koži, zrela breskev. To niso barve, ki jih najdeš v škatli – to so občutki.
Tudi teksture mi pripovedujejo zgodbo: lupina marelice, vroča tla pod bosimi nogami, hladen kozarec limonade. Vse to se prelije v risbo. Včasih očitno, včasih kot ton, šum ali svetloba.
Ustvarjanje – poletni način
Zunaj ne skiciram. Tam sem samo prisotna. Pofotkam, včasih še raje zapišem. Skicirka je tako polna besed, asociacij, kratkih stavkov. Barve pridejo kasneje – doma, v tišini, ko se stvari usedejo.
In glasba. Skoraj vedno klasična. Daje prostor misli, da zadiham.
Pa ti?
Naslednjič, ko greš na balkon, sprehod ali do morja – ne glej samo z očmi.
Ustavi se, vdihni, poslušaj, dotakni se.
Katera barva, kateri vonj ali zvok ostane v tebi?
Zapiši si. Ni treba skicirati. Ena misel, ena beseda zadošča.
Navdih ne rabi fanfar. Samo trenutek.
Za dodaten navdih pokukaj še v ostale bloge zapise.
Dodaj odgovor