Večina nas ima rada živali, kajne? Celo sebe dojemamo kot določeno vrsto živali, ki nam je še posebej všeč in na ta način dojemamo tudi druge. Živali so vedno dober material za risanje. Opazila sem, da fantje raje rišejo pajke, kače, tigre in dinozavre. Torej, bolj nevarna in strašljiva bitja. Očitno je to povezano s testosteronom ?. Punce pa raje rišejo srčkane in ljubke stvari/bitja.
Seveda to ne drži vedno, vendar moje izkušnje kažejo, da je pogosto tako. Zgodovina nas sicer uči, da je način, kako dojemamo določene živali, v veliki meri povezan z našim družbenim in verskim ozadjem.
Živali so že od nekdaj navdih za vse nas. So pomemben del naše kulture, ne samo za odrasle, ampak tudi predvsem za otroke. Naš odnos do njih se je skozi zgodovino korenito spreminjal, a so bile kljub temu vedno pomembne. To potrjuje tudi dejstvo, da najdemo ilustracije živali že v prazgodovinskem obdobju in so ostale priljubljene vse do danes. Imajo pomembno vlogo v naših življenjih in v kulturah po vsem svetu.
Religija je imela zelo pomemben vpliv na to, kako jih vidimo in kako so prikazane. Živali se pogosto uporablja pri procesu samorefleksije. Uporabljamo jih kot metafore za določene človeške lastnosti. Skozi zgodbe in ilustracije postanejo tesne prijateljice naših otrok, prav tako so lahko odličen vzgojni pripomoček, ki otrokom na prijazen in zanimiv način razloži določena zapletena vedenja. Lahko so tudi v pomoč pri prevpraševanju določenih stereotipov.
Zelo rada slikam živali. Lahko bi rekla, da nisem nič drugačna od drugih in da so me očitno ujeli ženski hormoni in kulturno okolje ? Po navadi jih postavim v udobno cvetlično ali nadrealno okolje. Krščanstvo je živali razdelilo na dobre in slabe. Običajno so živalim pripisali značilnosti glede na njihov videz. Lepe živali so bile in še vedno veljajo za srčkane in dobre, strašljive pa za slabe, kar je lahko popolnoma v nasprotju z resnično naravo živali.
V povezavi z zgornjo razlago, bi lahko rekli, da večinoma slikam lepe in prijazne živali, torej bolj ‘dekliški tip risanja’. Razlog za to je, da v večini svojih ilustracijah iščem nežnost, prijaznost, rahločutnost, ženstvenost in vse kar v nas vzbuja prijetna čustva. Upam, da otroci v živalih prepoznajo dobre prijatelje.
Nekaj pa zagotovo velja, in sicer ne glede na to, kako živali zaznavamo – kot dobre, slabe, močne, čarobne, strašljive, ljubke … – bodo vedno predstavljale velik navdih za ilustratorje, otroke in vse ostale.
O ilustracijah živali si lahko preberete več: Animals in illustration
