Manj je več – umetniška rutina v počasnem tempu

Zadnja leta mi vse bolj paše ustvarjati v počasnejšem ritmu. Ne vedno. In ne vsak dan. Ampak kadar mi rata – je res fajn.

Iskreno? Na internetu vse zgleda dramatično, ekskluzivno, kot da se vsem nonstop nekaj dogaja. Mogoče včasih tudi jaz dajem tak občutek. Ampak če bi bilo res tako, bi najbrž že dobila epileptični napad. Pa sem sicer zelo rada na 300 obratih!

Zato pa toliko bolj cenim dneve, ko imam občutek, da diham. Da grem počasi. In da lahko barve mešam brez pritiska. Takrat vem, da manj res pomeni več. In da rabiš oboje – tiste dni, ko gre vse narobe, in tiste, ko vse sede. Ker samo tako sploh veš razliko. Mindblowing, a ne? 😛

Jutro za počasnost

Dan se pri meni začne zgodaj – nekje med šesto in sedmo. Z možem si skuhava turško kavo s kardamomom in cimetom. Ni samo kofein. Je ritual. Prvi stik s sabo. Z dnevom.

Potem greva na bližnji hrib ali vsak v svojo telovadnico. Nekaj gibanja, preden se začne delovni del.

Zajtrk (in vse ostalo)

Zajtrk jem resno. Tako kot malico. In kosilo. In večerjo. Ampak zajtrk ima posebno mesto – prvi najljubši. Po njem pride tisti bolj operativni del dneva: maili, administracija, pakiranje, objave za družbena omrežja, fotografiranje izdelkov in materiala. Vmes si naredim še eno kavo. S cimetom, seveda.

Čas za ustvarjanje

Po kosilu pa pride moj čas – čas za slikanje. Takrat izklopim telefon. Če zvoni, ne odpiram. Tudi če je tašča. Tudi če mi ponujajo zastonj križarjenje. Jaz slikam.

To je moj mir. Prostor, kjer nič ne rabi biti produktivno. Samo moje.

Popoldne za kuhinjsko mizo

Ko se otroci vrnejo iz šole, se stvari premaknejo v drugo prestavo. Skupaj sedimo za mizo. Oni delajo za šolo. Jaz slikam. Vmes se deremo – oni med sabo, jaz nanje. Jaz jim govorim, da naj se nehajo bockat. Oni mene ignorirajo. Jaz slikam.

In ja, nekje vmes je bila tudi malica. Logično.

Večer, pač

Večerjamo skupaj. Se še malo kregamo, čeprav se imamo radi. Oni namažejo preveč marmelade na kruh, jaz jim govorim, da naj si ne brišejo rok v hlače. Klasično.

Potem grem včasih še delat, če je treba kaj zapakirat. Včasih pa z možem na sprehod. Nič posebnega. Ful izi. No… vsaj takrat, ko je.

Moj opomnik, mogoče tudi tvoj

Ne rabiš vsega naštudirat, preden začneš. En krog peš. Ena dobra kava. En odklop od telefona. Tisto, kar ti da prostor za dih.

Ne rabiš vedno slow life-a. Samo kdaj pa kdaj. Da veš, kako je, ko je. In da se lahko tja vrneš, ko ti spet zmanjka sape.