Že kar nekaj časa se nisem lotila pisanja za blog, čeprav imam v zvežčiču cel seznam tem in alinej, o katerih bi rada razmišljala…
Danes so se očitno planeti prav, ali pa čisto narobe, poravnali: vsi domači so se nekam spokali, jaz pa sem opravila vse najbolj nujne obveznosti in si privoščila nekaj miru, da lahko zabeležim par svojih misli. Iskreno, obstaja tema, ki me že zadnje leto, ali morda kar leto in pol, precej žuli.

Vsi, ki radi spremljate Zoki.art čičke in čačke, se verjetno navdušujete nad nežnimi, veselimi in navihanimi liki ter rahločutnimi in dišečimi cvetlicami. In prav gotovo si marsikdo predstavlja, da kakšen dar in radost je imeti službo, kjer se družiš s samimi lepimi rečmi. In ta marsikdo ima popolnoma prav.
Svojo službo oziroma, če se izrazim bolj poetično – svoje poslanstvo, imam nadvse rada. V bistvu obožujem ure, ko lahko sedim, v čisti odsotnosti drugih ljudi, poslušam Debussya in Chopina in prelivam vodo s pigmentom ter ji dajem obliko. Delam se, da svet okoli mene ne obstaja. Da me ne čaka kup neprebranih e-mailov, kopica naročil za pakiranje in gora umazanega perila. To vse zveni tako blesavo romantično, ma je tako noro fino!

A vsaka romantika, je tudi malo tragična kajne? Kot že rečeno, marsikdo vidi ta končni moment – lepo sliko, veselje, toplino in mil občutek. Žalost te romantike pa je taka, da si zadnja leta vedno težje izborim, ja izborim, čas za to svojo osnovno dejavnost. Vse ostalo postaja bolj nujno, ker, saj veste, valda ljudje že ne bodo čakali!? Preden sem se pred šestimi leti odločila za ilustratorsko štorijo, mi je bilo jasno, da če želim delati, kar me veseli, bom morala 90 % časa nameniti opravilom, ki so mi manj ljuba – da bom imela privilegij tistih 10 % časa za čisto ustvarjanje. In vse to je bilo povsem jasno in sprejemljivo. “No biggie,” sem si mislila.
No biggie pa naenkrat biggie postane, ko se teh 10 % začneta krčiti. In imam občutek, da izgubljam svoj lasten jaz, ko se sprašujem, »Čaki, koji k*** sem zdej jaz?« Ker odgovor ilustrator mi je bil vedno blizu. A v vlogah prodajalke, marketingašice, skladiščnice, računovodkinje, nabavnice, administratorke, strateginje, pogajalke in svetovalke pa imam vedno tisti občutek, kot da mi je obleka malo preozko krojena in se mi viha na bokih pa smuka na ramenih zdaj levo, zdaj desno. Da ni zame. Pa jo moram vseeno obleči. In rekl’c tudi!!! Saj nekatere od teh ozko krojenih oblek so mi celo zelo všeč. Na primer tista za zalivalko rož! Moti pa me občutek, da tista, ki mi je najbolj ulita, vedno bolj pogosto nabira prah v sosednji sobi. In če je ne bom kaj kmalu očedila in navlekla nase, mi jo bo Hades zvabil v podzemlje! Jaz pa, jbg, nisem Orfej!

No, to je v bistvu to kar me teži že nekaj časa. In potem preigravam variacije, a bi bila kar najraje samo Zoki ali mogoče samo Art ali pa kar čisto na novo Zoki Fart. Potem me začne glava črvičit od silnega premišljevanja in grem kuhat kosilo. Saj vem, marsikdo bi rekel ’’dej kaj jokcaš’’ pa ’’man up butter cup!’’ in tega se tudi držim. Ampak fino je vsake toliko dušo izlit ko te tišči. Pa tut, če imaš sam čučavac na voljo. Olajšanje je olajšanje. Obrišeš in greš dalje. 😀
Z.

Jap! Poznamo ta filing,..